Pri nas smo že prerasli vso to malo obutev in čas je bil, da si čevlje za zimo sin izbira sam. Čeprav so meni bili najboljši zimski škornji, sin ni hotel več nositi takšne obutve. Vsi poznamo to, ko pridejo otroci v leta, ko pozimi nočejo nositi zimske obutve in hodijo v šolo v supergah. Kako sem bila jezna, ko mu nisem mogla dopovedati, da to ni dobro in da se bo prehladil, ker ga bo v noge zeblo.
En dan je zunaj zapadel sneg in njegove superge so ostale zunaj in so tako bile mokre, da jih ni mogel zjutraj obuti, ko je šel v šolo. Tako so prišli na vrsto zimski škornji, ker sem mu jih kupila za doma. Tisto jutro je bil moj sin tako slabe volje, da zaradi obutve skoraj ni hotel v šolo. Videla sem, da mu zimski škornji res niso všeč in da mu je nerodno, a tisti dan je moral obute prav te, ker drugače ni šlo.
Ko je prišel domov je bil še kar slabe volje in spraševal, če so njegove superge že suhe. Bolj, kot sem mu govorila, da je zunaj sneg in da so najbolj primerni zimski škornji, bolj je vztrajal, da bo jutri šel v šolo v supergah.
Saj veste, kako je, iz lastnih izkušenj se največ naučimo!
Tako je naslednji dan obul superge in šel po snegu v šolo. Vedela sem, da ga bo pošteno nazeblo, a sem pustila, da to sam doživi, ker drugače mi ne bo nikoli dal prav, da so za ta čas primerni le zimski škornji. Tisti dan je prišel domov premrežen, zasmilil se mi je, ko sem videla, kako zelo ga je nazeblo.
Naslednji dan so prišli v poštev zimski škornji, ne da bi jaz kaj rekla. Tako je to pri mladih.